RECENZIJE

3. 7. 2020
Iz ropotarnice: W.A.S.P. - Still Not Black Enough
Raw Power, 1995

Živimo v čudnih časih, kjer nas napadata politična korektnost in še nekakšen mutiran prehlad, vse skupaj pa vpliva na vse aspekte življenja, tudi na metalsko subkulturo. In vsekakor je vplivala na izbor tokratnega albuma za rubriko iz ropotarnice, saj je izbrana plošča dobesedno v zadnjem trenutku nadomestila prej pripravljeno. Dame in gospodje, metalci in metalke, tule so W.A.S.P. z albumom Still Not Black Enough.

Priznam, morebitna kontroverznost naslova v obdobju protestov Black Lives Matter je namerna ... Ampak kot pravi sam Blackie Lawless v komadu Goodbye America: »I am politically incorrect and damn proud of it«. Still Not Black Enough je namreč plošča, ki se zdi 25 let po izidu bolj aktualna kot kdaj koli. Pa da najprej nekoliko predelamo samo ozadje nastanka in ozadja albuma. Sredi devetdesetih je bil klasični heavy metal v ZDA in drugod po svetu dobesedno stigmatiziran kot Billy Ray Cyrus v Harlemu, bil je povsem nezaželen. V to kategorijo so predvsem sodili vsi hair metal bandi osemdesetih, kamor so bili, sicer nezasluženo, vtaknjeni tudi W.A.S.P. In čeprav je predhodni album Crimson Idol veljal in še vedno velja za enega vrhuncev njihove kariere in žanra nasploh, je bil Blackie Lawless zgolj tri leta pozneje potisnjen popolnoma na stranski tir. S padcem popularnosti žanra je ostal brez založbe, brez pravega managementa in brez konkretne vizije prihodnosti banda se je lotil pisanja nove plošče, ki je bila sprva celo omejena samo na japonski trg. Zaradi tega imamo danes več različic albuma, k čemur se bomo sicer še vrnili. Album ima tako že v samem štartu temno konotacijo, za razliko od prej omenjene rock opere pa Blackie to pot od samega začetka intenzivno razgalja samega sebe. V Still Not Black Enough tako dobimo servirano vso jezo inteligentnega človeka, ki mu živce in dušo najeda vse večja represija in želja po kontroli s strani države in jo je ob manjku založniškega nadzora lahko praktično necenzurirano izlil v morda najtemnejšo ploščo diskografije W.A.S.P.

Spričo različnih izdaj ima Still Not Black Enough tudi različne trackliste, tj. različen razpored skladb, zato je na tem mestu morda neumestno naštevanje pesmi. Vendar pa album na vseh verzijah odpre kvazinaslovna pesem Still Not Black Enough, ki pa sama po sebi začrta ton in temo albuma – temnejši nezakonski brat Crimson Idola. Kar pomeni, da smo deležni številnih podobnih riffov, kot smo jih slišali na studijskem predhodniku, številne kitarske pasaže zvenijo dobesedno reciklirane iz studijskega predhodnika, a vse skupaj deluje nekoliko bolj zlovešče, bolj jezno. Na bobnarski stolček je tako kot na Crimson Idol ponovno sedel Quiet Riot pretepač Frankie Banali in se ponovno izkazal z dobesedno rafalnimi prehodi. Človek namreč ponovno skozi celotno ploščo spušča mitraljezne rafale ob vsaki priložnosti, ti pa podprti s studijsko magijo reverba zvenijo zares mogočno in čeprav je bil ta sonični trend sredi 90ih morda že arhaičen in prežvečen, na Still Not Black Enough paše kot ata na mamo. Od Idola pa se črnina razlikuje po dodanih vplivih; na Rock'n'roll to Death se Blackie z osnovnim riffom več kot očitno pokloni Chucku Berryu in ostalim pionirjem rock'n'rolla, dobimo torej udarno dozo waspovskega heavy metal rokenrola, po drugi strani pa se pri prej omenjenem politično nekorektnem Goodbye America nevarno približa twangy vodam južnjaškega rocka. Prav omenjena skladba je v mnogih pogledih z leti postala srčika albuma, saj je Blackie že leta 1995 obsodil pretiravanje s politično korektnostjo in napovedal demone in težave, ki jih ta prinaša s seboj. Seveda pa nobena prava plošča od W.A.S.P. ne mine brez balade in tokrat imamo servirani dve, Breathe in Keep Holding on. Za razliko od prej poznanih Blackijevih balad sta ti to pot še bolj boleče introspektivni, še intimnejši. Če smo bili pri klasikah Sleeping in the Fire, Forever Free oziroma Hold on to My Heart deležni mogočnih refrenov in splošno osladnih besedil, ki so v nekem časovnem obdobju odlično zažigale na radijskih valovih, imamo tokrat opravka z eksplicitno akustičnimi izdelki, kjer da Lawless poslušalcu še dodaten občutek, da mu je omogočil dostop do najbolj ranljivih delov svoje duše, s tem pa ti dve baladi po skromnem mnenju spodaj podpisanega predstavljata enega absolutnih vrhov sicer obsežnega W.A.S.P.-ovskega baladja. Ob zaključku glasbenega dela tegale članka pa je treba omeniti tudi obe priredbi – glede na verzijo albuma smo bili namreč poslušalci deležni coverja Jefferson Airplane klasike Somebody to Love, Queen klasike Tie Your Mother Down oziroma v izjemnih primerih obeh. Predvsem Jefferson Airplane je Blackie ob odličnem originalu spravil na drug nivo, dodal pravo mero heavymetalskih prijemov, da se je komad brez dvoma spremenil v metalsko klasiko. Pri Queenih pa je bila naloga vsekakor težja. W.A.S.P. sicer s Tie Your Mother Down opravijo več kot solidno, a gre za komad, ki že v osnovi ne potrebuje nikakršne nadgradnje, zato je izbira morda malenkost nehvaležna. Odkrito so se s Queeni poleg Georgea Michaela na Mercuryjevem tribute koncertu – le kdo bi lahko pozabil izjemno doživeto verzijo Somebody to Love – uspešno spopadli le nemški Scaner, ki so fantastično priredili skladbo Innuendo. Ter Johnny Gioelli, ki je s svojimi Hardline posnel odlično verzijo nenadkriljive Who Wants to Live Forever. Vsekakor pa tudi Blackijeva različica Queenov ni za odmet, smo pa od njega dobili že boljše coverje (pomislimo samo na Paint it Black ali Mississippi Queen).

Still Not Black Enough je pozabljen dragulj. Je album, kjer se kaže Blackie Lawless prejšnjih časov, brez nekega krščanskega sentimenta, ki, na veselje enih in žalost številnih drugih, vključno s spodaj podpisanim, »krasi« zadnje, sicer zvočno še vedno izjemne albume. Je inteligentna kritika sistema, v katerem živimo, pravzaprav nastavkov, ki so prinesli sistem, kakršnega poznamo danes. Kajti, roko na srce, danes je svobode manj, pa čeprav jo beremo z ustnic vseh. Predvsem tistih, ki nam jo nato besno omejujejo. Po drugi strani pa gre tudi za prekleto dobro zveneč heavy metal album. In povsem legitimno ga lahko poslušate tudi kot takšnega, brez da bi iskali razne globlje konotacije, kar je pod črto še vedno bistvo dobrega starega heavy metala.

Za konec mi pa dovolite, da zaključim pisanje z osebno anekdoto. Moj izvod albuma Still Not Black Enough je originalni evropski, torej brez prej omenjene priredbe Queen klasike, ki sem jo prvič slišal šele med pisanjem te recenzije. Kupil sem jo prvi dan prvega festivala MetalCamp, torej avgusta leta 2004, na edinem štantu s CDji, ki ga je festival tedaj premogel, vodil pa ga je tolsti bundesligaško ostriženi in obrčeni Švaba (pod tem terminom razumem Nemca ali Avstrijca), ki je imel za rabljeno robo precej navite cene. Sam sem torej izbral Waspe, kolega pa Manowar in ko sva prišla do šotorov, da pospraviva novo pridobljene zaklade, sva doživela dvakratni šok. V Manowar ovitku se je nahajal CD od The Doors, moja W.A.S.P. plošča pa je bila počena. Ko sva lokalnega Rudija Völlerja opozorila na to, ni hotel o tem vedeti nič, sistem videno – kupljeno. Pa sva se obrnila … in skovala ter izvedla peklensko maščevanje. Več o njem ne bi pisal tule, lahko mi častite pivo, ampak CD pa še imam. In počen je ravno po neposnetem delu, tako da se ga še vedno da predvajati!

SORODNE VSEBINE:
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
21. 10. 2006W.A.S.P. / Metalsteel / Reportaže
15. 6. 2004Gods Of Metal 2004 / Reportaže
1. 10. 2000Helloween - Better Than Raw / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
7. 8. 2020
Iz ropotarnice: Demon - Breakout
Recenzija
5. 8. 2020
Iritator - Drek!
Recenzija
3. 8. 2020
Taake / Deathcult - Jaertegn (split)
Recenzija
31. 7. 2020
Snøgg - Ritual of the Sun
Recenzija
29. 7. 2020
Children Of Bodom - Hexed
Recenzija
27. 7. 2020
Chaos Over Cosmos - The Ultimate Multiverse
Recenzija
20. 7. 2020
Living Gate - Deathlust (EP)
Recenzija
17. 7. 2020
Tristwood - Blackcrowned Majesty
KONCERTI & FESTIVALI
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija
14. 8. 2020
Trnovfest: Motörheadriders
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje