RECENZIJE

4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Napalm Records, 1997

Norveška. Z vidika BDP-ja tretja najbogatejša država na svetu. Dežela trolov, Vikingov in fjordov. Dežela miru in tišine. In hkrati zibelka drugega vala black metala, ki je ravno v obdobju, ki ga obravnava naša rubrika »Iz ropotarnice«, dvignil največ prahu. Ta prah je iz anonimnosti dvignil kar nekaj dolgolasih ljubiteljev težke kovine, ki so nam bolje poznani pod skupnimi imeni, kot so Arcturus, Burzum, Carpathian Forest, Dimmu Borgir, Dødheimsgard, Emperor, Enslaved, Gorgoroth, Helheim, Immortal, Mayhem, Kampfar, Satryicon in še in še več. Seznam je zagotovo dolg, sploh ne tako zelo kratek pa je tudi seznam bandov, do katerih omenjeni prah nikakor ni bil prizanesljiv, temveč se je brezkompromisno ulegel na določene akterje scene, ki so nekaj časa delovali po načelu »delamo glasbo za svojo dušo« in nato pod težo tega prahu različno hitro klecnili.

Eden teh akterjev je bil tudi Charmock, ki je v 90-ih prejšnjega stoletja deloval skupaj s Hexom. Sprva pod povsem neizvirnim imenom Charmock and Hex, nakar sta možakarja leta 1991 povila Morgul, projekt, o katerem bo danes tekla pisana beseda. Tri leta po ustanovitvi je luč sveta ugledal prvi demo Vargvinter, leto kasneje še drugi demo In Gowns Flowing Wide, ki je postavil konkretne temelje za leta 1997 izdan prvi studijski celovečerec Lost in Shadows Grey. Še enkrat leto dni kasneje je izšel drugi album Parody of the Mass, nakar je tik pred koncem tisočletja band zapustil Hex, Morgul pa se je spremenil v bolj industrijsko obarvan black metal projekt, ki je s Charmockom doživel še tri dolgometražne izdelke, nakar je – če izvzamem bolj ali manj nepomembno split izdajo z Meridian in Mezzerschmitt – za vedno umoknil.

Ker so tako zgodnje kot tudi pozne stvaritve iz hiše Morgul širšemu bralstvu bolj ali manj nepoznane, bi bilo skorajda vseeno, kateri album bi izbral. A ker ima prvenec v bandovi diskografiji zmeraj posebno mesto, hkrati pa sta Charmock in Hex z njim dejansko ustvarila prav poseben izdelek melodičnega black metala, si zaradi tega zasluži posebno omembo ravno album Lost in Shadows Grey. Album je sestavljen iz petih pesmi, ki v povprečju dosegajo več kot 8 minut dolžine, kar je za dotični žanr že bolj izjema kot pravilo. In ko smo že ravno pri pravilih in izjemah: recenzirani plošček sem kategoriziral kot melodični black metal, uvodoma pa sem navrgel kar nekaj imen, ki bi prav tako ustrezala tej kategoriji, a nobeno od njih se Morgulovi definiciji oziroma igranju black metala ne približa. Čeprav Morgul uporablja povsem klasične prijeme, jih Charmock zna obrniti tako, da zvenijo drugače in posebno – sveže iz današnjega zornega kota ravno ne morem reči, čeprav bi tudi ta opisnik bil na mestu.

Razen drugega vsebujejo vsi komadi instrumentalni uvod, ki je zlepljen s preostalim delom, pri tem pa gre v glavnem za nežne klavirske instrumentalne aranžmaje v spremljavi godalnega orkestra. Nemalokrat poleg opisanega prevzame povezovalno vlogo med posameznimi metalskimi deli komadov tudi akustična kitara, prehodi pa delujejo zmeraj povsem tekoče in naravno, pa čeprav preidemo nemalokrat iz skrajnega miru v totalni kaos ali obratno. Album Lost in Shadows Grey je blackmetalski sinonim za vožnjo z vlakom smrti, pri kateri nikoli ne veš, kaj točno te čaka za naslednjim ovinkom ali vzponom. Uvodni Enthroned recimo opisani uvod zamenja s klasičnim blackmetalskim šusom, nakar po nekaj vihravih trenutkih začneta upadati tempo in ritem, tako da nas naenkrat zabava totalno nalezljiv thrasherski riff, ki ga Charmock uvede s totalno kulskim »Ugh!« Ja, to je tisti glas, ki ga je nekaj let kasneje začel uporabljati tudi Hoest od Taake, a ta ga je že tako zelo izrabil, da sploh nima več pravega pomena. A vrnimo se k Enthroned, saj se po thrashanju pojavi akustična kitara, ki komadu odvzame ves tempo, v ozadju zaslišimo cerkvene zvonove in grmenje, kar nakuzuje spet nekoliko pestrejše dogajanje. Iz mirnega riffa se nato razvije zelo privlačna in melodična kitarska solaža, ki dodeli komadu povsem drugačno identiteto. Nadalje se mešata električna in akustična kitara, pojavijo se klaviature, ponovno smo v totalnem kaosu, preden vajeti spet prevzame klavir in nas pelje v varno zatočišče.

Kot sem že omenil, se drugi komad začne brez uvoda, naenkrat smo vrženi v vrtinec hitrih kitarskih riffov, blast beatov, dvojnega bass bobna in klasičnih klaviatur, ki samo služijo za podlago. Sicer pa spet ne traja dolgo, da nas pozdravita thrashersko obarvan riff in za njim ponovno prijetna kitarska solaža, ki jo Charmock tokrat še vokalno začini. Joj, do vokalov pa še niti nisem prišel. Kakor tudi ne do orgel, ki se povsem prilegajo albumu. A gremo k vokalu. V glavnem imamo na Lost in Shadows Grey opravka z zelo umazanim in močnim harsh vokalom, ki je pri komadu The Dark Infinity kombiniran z mračnim recitiranjem. S tem pa je povsem primerno podčrtano zlovešče in grozljivo vzdušje, ki vlada na celotnem albumu, kar je še ena posebnost tega albuma oziroma prvih dveh albumov iz hiše Morgul nasploh. Pri Morgul namreč ne slišimo poganskih, srednjeveških, vikinških in podobnih melodij. Morgul so uglasbena grozljivka, so drugačen poklon legendam o volkodlakih, vampirjih in njihovemu vladarju, Drakuli.

Naslednji komad Hunger of the Immortals se ponovno začne s klaviaturami, ki proizvedejo tipično napetost, kakršna vlada med grozljivkami, preden poči. In seveda, ko je napetost na vrhuncu, poči tudi tukaj. Udari nas odličen kitarski riff, kakršnega se nikakor ne bi sramoval niti Satyr, morda bi si ga celo želel za svoj album Nemesis Divina. A žal je že zaseden, potovanje pa se nadaljuje v smeri dvojnega harsh vokala, tuljenja volkov ob zvokih akustične kitare in turobnih godal, ki nas pripravijo na to, kar je ob srečanju z nesmrtnimi pač neizbežno. A smrt ni kruta in boleča, temveč mirna in spokojna, ponovno v spremljavi klavirja.

Prehod od enega komada do drugega je tekoč, poslušalec sploh nima občutka, da je sploh prišlo do zamenjave, nakar se prvič pojavi piščal, ki nas skupaj s klavirjem pelje do nove avanture. Kralj teme išče nevesto, zato si lahko predstavljate, da je dogajanje med My Bride... ponovno zelo razgibano in pestro na eni ter romantično na drugi strani. In če ste morda skozi moje opisovanje dobili vtis, da se klaviature, ki so pri tem albumu zagotovo vseprisotne, preveč silijo v ospredje, vas moram popraviti. Klaviature so ves čas v službi kitarskega dela, jim pomagajo pri ustvarjanju ritma in vzdušja, jih seveda večkrat zamenjajo pri vodenju, a nikoli ne zvenijo pocukrano na eni ali pompozno na drugi strani. So zvest spremljevalec, ki ve, kje mu je mesto.

Enako velja za akustično kitaro, s katero se začne še zadnji komad River of Princess. Tudi akustična kitara služi le kot dodatek in popestritev, s katero ni zmoteno osnovno mračno in težko vzdušje albuma. River of Princess še petič in zadnjič dokazuje, da so kitarski aranžmaji najpomembnejši sestavni del tega albuma, čeprav moram po drugi strani priznati, da vsekakor dopuščam možnost, da sta Charmock in Hex ravno pri uporabi akustične kitare malo pokukala, kako je to delovalo pri kolegih Ulver in njihovem prvencu Bergtatt - Et Eeventyr i 5 Capitler, ki je izšel dve leti pred recenziranim Zgubljenim v senci sivine.

Ampak po mojem je v tej zvezi lahko dejansko govora samo o naključni podobnosti, medtem ko osebno albumu, s katerim se družim že kakšnih 22 let, ne morem ničesar očitati. Če bi bil purist, bi se lahko spotaknil ob slabši (beri: nespoliran) zvok, a upoštevajoč, da gre za norveški black metal iz sredine 90-ih let prejšnjega stoletja, je zvok pričakovan in temu primeren.

SORODNE VSEBINE:
3. 1. 2007Fairyland - Fall Of The Empire / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
30. 10. 2020
Agregat, CarlxJohnson, FTD
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
4. 11. 2020
W.A.S.P.
Hall, Padova, Italija
5. 11. 2020
W.A.S.P.
Live Club, Trezzo sull'Adda (MI), Italija
6. 11. 2020
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
7. 11. 2020
Transcending Visions Fest 2020
Explosiv, Gradec, Avstrija
9. 11. 2020
Villagers Of Ioannina City, Puta Volcano
Feierwerk, München, Nemčija