Na današnji dan
1987
Death Angel izdajo debitantski album The Ultra-Violence, ko ima bobnar Andy Galeon komaj 14 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 4. 4. 2021
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

18. 12. 2020

Snovalci slovenske metal scene: R.A.F.A.L.

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: DUNJA in JASNA

Ime intervjuvank: Dunja in Jasna
Ime neformalne skupine: R.A.F.A.L.
Lokacija delovanja: Ljubljana, Klub Gromka
Glasbena zvrst/žanr: v osnovi HC/punk/crust, občasno tudi grind, doom in drugi podžanri metala.
Kontaktna e-pošta: rafalkoncerti@gmail.com
Spletna stran: http://www.klubgromka.org/
Facebook: https://www.facebook.com/RAFALgigs
Članica banda: Hell Patrol (R.I.P.) (Dunja)

 

DEJAN: Kdaj in kako sta se začeli ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

DUNJA: Bilo je zelo spontano. Začelo se je davnega leta 1999, ko smo kot mulci zaskvotali podstrešje v Cukrarni. Takrat smo imeli probleme z naci skini in prva stvar je bila ustanovitev militantne frakcije Antifašistična akcija, potem se je iz tega razvil R.A.F.A.L. V tem duhu je nastalo tudi ime: Radikalna Antifašistična Akcija Ljubljana, neformalno združenje, skozi katerega smo peljali našo vizijo anarcho punka. Po nekaj mesecih so preko povezav iz tujine prišla poizvedovanja bandov po koncertih in smo se zmenili s takratno ekipo iz Gala Hale, da lahko pri njih delamo občasne koncerte. 20. 4. 1999 smo priredili prvi koncert. Špilali so Sirup za izkašljevanje iz Železnikov, Požežani Apatridi in Sensless. Naslednji je bil že 1. AntiFa Fest, ki živi še danes. Kasneje smo zaskvotali AC Molotov, tam uredili koncertno dvorano in začeli s precej redno koncertno dejavnostjo. Ekipa je bila zelo široka, nekaj nas je bilo stalnih, pomagali so nam tisti, ki so imeli čas. Ko se je leta 2003 skvotanje končalo, se je kolektiv razdelil. Politično aktivni so ustanovili A-Infošop na Metelkovi in R.A.F.A.L. je ostal brez večjega dela ekipe, ki bi naprej furala koncerte. Jaz sem si takrat izprosila v Gromki narediti koncert ali dva, ki sta bila prav klavrna. Potem je prišel čas za AntiFa Fest, in ko sem Jasni omenila, da se mi zdi grozna škoda, da bi kar nehali in da ga ne bo, je rekla, da z veseljem pomaga in … the rest is history! Torej, najin prvi koncert je bil V. AntiFa Fest 17. aprila 2004, nastopali pa so Anaeroba, Aktivna Propaganda, Dickless Tracy in Riff Raff.

JASNA: V tem času sem migrirala med Metelkovo, kjer sem prirejala redne družbeno-politične filmske večere (VHS Gverila, Kamera Revolta) in organizirala par koncertov v sklopu Rdečih zor, ter AC Molotov, kjer sem redno obiskovala vse koncerte in bila z Molotovci bolj povezana prek videoaktivizma (Frontline). V tistem obdobju sem tudi pogosto potovala po tujini po skvotih, bila totalno fascinirana nad vsem, kar so počeli, in ko je Molotov »padel«, se mi je zdelo nujno, da se morajo aktivnosti nadaljevati, sploh glasbene.
 
DEJAN: Kako se je vse skupaj nadaljevalo po vajinem prvem koncertu?

DUNJA: Kar nadaljevalo se je. Bilo nama je všeč, in ker takrat ni bilo nekega izobilja koncertov, pritok bandov iz D.I.Y. hardcore punk scene pa je bil slab, sva hoteli prispevati k boljšemu razvoju aktivne glasbene politične anarho scene in predstavljati tako slovenske neuveljavljene bande kot privabljati tuje. Takrat sva se že priključili ekipi Gromke na Metelkovi in sva tam nadaljevali s koncerti. R.A.F.A.L. je seveda takrat izgubil svojo neodvisnost in postal samo en delček raznolikega Gromkinega programa.

JASNA: Ja, hvala Gromki, da nama je takrat omogočila nadaljevanje koncertne dejavnosti. Delati tam takrat koncerte sploh ni bilo tako organizacijsko enostavno. Gromka ni imela nobenega ozvočenja, temveč si ga je sposojala. Kadar koli sva organizirali koncert, sva se odpeljali v takrat zasedeni kranjski Bazen po vso opremo in naslednji dan vse pripeljali nazaj. Vse, od mešalke, zvočnikov ... Res hvala ekipi Bazena, ki nam je vedno priskočila na pomoč. Tudi oder v Gromki je bil majhen, tako da smo morali narediti praktikable in vsakič oder podaljšati. Torej, greš po opremo 25 km iz LJ, nosiš boxe in jih sestavljaš kot tetris v avto, nazaj v klub, postaviš oder, zložiš opremo, pridejo bandi, tonska, koncert, naslednji dan pa, ko band gre, pospraviš dvorano in se neprespan odsvaljkaš nazaj v Kranj. Če gledam nazaj, res se nam je dalo, hehe. To je bila dobra šola za vse nas, in ko smo kasneje »nasledili« Gromko, je bila prva stvar, da smo kupili ozvočenje, ferše, bobne in kasneje zrihtali tudi oder. In pri celotni ekipi Gromke ponotranjili zavedanje, da noben organizator ali nastopajoči pri nas ne bo rabil nositi svoje opreme, razen če si seveda sam želi.
 
DEJAN: Sta se organizirali v javno društvo?

DUNJA: Nikoli nismo postale javno društvo, smo neprofitni in vedno D.I.Y. Smo ene tistih idealistov, ki jih v Sloveniji lahko prešteješ na prste ene roke. Vse financiramo same, brez kakršnih koli javnih sredstev, kar pomeni, da se vse plačuje izključno iz pobranih vstopnin in najinih žepov.

JASNA: S tem povezano se z organizacijo koncertov ne preživljava. Imava službi drugje.

DEJAN: Če mi dovolita, da postanem nekoliko političen … Pa bi bilo sploh v skladu z vajinimi aktivističnimi načeli, da kot sistemsko kritični aktivistki prejemata denar od nekoga, ki ga kritizirata?

JASNA: Uf, to sploh ni preprosto vprašanje, preveč je črno-belo. Politični aktivizem v osnovi pomeni prizadevanje in delovanje z namenom doseči družbene, politične, okoljske ali drugačne spremembe in se nanaša na koncept vladavine prava ter pravne države. Biti kritičen do sistema še ne pomeni, da si avtomatsko anarhist. Načelo DIY, se pravi »naredi-sam«, pa pomeni predvsem delovanje brez (profesionalnih) posrednikov. DIY v glasbi se nanaša predvsem na industrijo glasbe, na glasbeno tržišče. Konec koncev se pri nas z industrijo glasbe (znotraj industrije srečanj) ukvarja ministrstvo za gospodarstvo in ne za kulturo. Midve res izhajava iz obdobja, ko je bilo skvotiranje na vrhuncu, kjer je bila glasba prepletena z anarho aktivizmom in znotraj tega je bila praksa DIY nekaj običajnega, a to deluje le v določenem mikrookolju, že na ravni Metelkove, ki je nekaj vmes, in se prepletajo različni načini delovanja, te prisili na določene prilagoditve. DIY nama zaenkrat še ustreza, saj večinoma za vse poskrbiva sami, nimava želje po širitvi v večje dvorane in v masovne projekte. Ustreza nama tako, kot je zdaj. Prednost dajeva manjšim koncertom do 200 obiskovalcev, kjer ti niso samo konzumenti in potrošniki, ki kupijo vstopnico, pogledajo koncert in grejo. Želiva si, da ko pridejo na koncert, da se počutijo domače, da vidijo stare obraze in spoznajo nove. Neke vrste skupnostni dogodek, ne vem kako bi to bolje opisala. In še tak način dela tudi omogoča večjo fleksibilnost, lahko si privoščiš pavzo, ne zavezuje, ni ti treba delati dogodka samo zato, da zadovoljiš razpisnim pogojem. To velja na ravni glasbene edicije, na ravni Gromke je obveznost in odgovornost veliko večja, a to je že druga zgodba. Hkrati pa tudi ne pristajava na kdaj čisto neracionalne višine honorarja, v teh primerih jasno poveva mejo, ki je vedno fer, saj ne pričakujeva, da bo vse zastonj, hehe. Zaradi vsega tega do sedaj zaprošanje za sredstva ni bila nuja oziroma sva se temu ognili, čeprav so bila obdobja, ko so se nanizali tudi minusi. Torej, ne gre za to, da bi a priori zavračali subvencioniranje, se postavljali v neko nadpozicijo in moralizirali ali bili mučenici. Na primer nekateri, ki prejemajo subvencije, veliko bolj tarnajo, da so brez denarja. Gre za zavestno odločitev. Če pa se bova kdaj odločili za prijavljanje na razpise, pa bo to verjetno v prvi vrsti zato, ker se bova morali na drugih ravneh vpeti v neke formalno-birokratske odnose in bo to prišlo v paketu zraven. Sori, res sem hotela biti kratka, a ne gre.

DUNJA: Word.

DEJAN: Ma ne, super lepo si opisala vajino stališče.

DEJAN: Pustimo politiko zaenkrat. Lahko na kratko opišeta ekipo, v kateri delujeta?

DUNJA: Ožjo ekipo sestavljava midve, pogosto pa se pridruži tudi Jasnin partner Dan.

JASNA: Pri sami izvedbi koncerta seveda brez ekipe Gromke ne bi šlo. Je dobro utečena in odgovorna, vsak ve, za kaj mora poskrbeti, stvari vedno tečejo zelo gladko.
 
DEJAN: Kako pa sta si vidve potem takem razdelili delo?

DUNJA: Organizacijski del in delo z bandi si razdeliva, deljeno je samo kuhanje, kar je Jasnina domena, oblikovanje promo materiala pa je moja.

JASNA: Dunja tudi skoraj vse koncerte posname, Rafalov arhiv na YouTubu je kar obsežen.
 
DEJAN: Koliko oziroma katere koncerte – poleg omenjenih seveda – sta do zdaj pripravili za ljubljansko publiko?

DUNJA: Naslednji koncert bo 270. V Gromkinem kolektivu je šest koncertnih organizatorjev, pa nekaj rednih zunanjih, zato imamo dogovor, da vsak priredi 1 do 2 koncerta na mesec. Izjemoma narediva še kakega več, če gre za priložnost, ki je ne gre izpustiti. Po eni strani nama to kar ustreza, ker imava obe še druge obveznosti, poleg tega pa se z leti stvari tudi malo spremenijo, hehe. Izpostavila bi 8. in 9. DrrrMrrrr OrtoPunk festival 2001. in 2002., vsakoletni Anti-Fa Fest, ki ga sedaj prireja mlajša ekipa, ter največji tovrstni festival v Sloveniji in bližnji okolici Balkanika Core Fest, ki smo ga priredili skupaj z zdajšnjim društvom SubArt iz Kranja, bivšim AKD Izbruh in nekdanjim ŠUZ iz Komna. To je bil res eden boljših festivalov v tej regiji, naredili smo 3 edicije. Ne vem, če bi omenjala poimensko vse bande, za katere sva ponosni, da so igrali pri nas … Za nekatere se še zdaj čudim, da sva jih uspeli pripeljati. Zase lahko rečem, da so mi na »bucket listu« ostali samo še trije bandi, ki bi si jih res hudo želela delati.

JASNA: No, moj »bucket list« je malo daljši, hehe. Za naju je vsak koncert enako pomemben, pa če gre za priznana imena ali še za nove, neznane bande. Kar se tiče najinega glasbenega cikla, »znani« tuji bandi, ki jih gostiva, nikoli niso splošno »slavni« bandi, temveč so cenjeni in priznani bandi znotraj scene. Če je treba našteti, kaj sva gostile: Wolfbrigade, Tragedy, Warcollapse, Doom, Hellshock, MOB47, M.D.C., Dayglo Abortions, Agathocles, »novi« Parafi, Riistetyt, Magrudergrind, Asocial, skupaj s sedanjim SubArtom Discharge in Disorder, pa v sklopu Balkanike Driller Killer, Extreme Noise Terror, Patareni … Potem je cel kup bandov, ki so odlični, a la Agrimonia, Visions of War, Swordwielder, Morne, Silence Means Death, Appalachian Terror Unit, Bolesno grinje, True, Iskra ... Teh bandov je ogromno, avtomatično delam krivico vsem, ki niso omenjeni, hehe. Sem pa vesela, da nam je pred prvim lock-downom uspelo na domači oder pripeljati Dopethrone in Turio, super banda, super ljudje, oba koncerta imam v zelo lepem spominu. Tu so še domači bandi, tudi teh je cel kup, boljše, da niti ne začnem naštevati, hehe.
 
DEJAN: Po kakšnem ključu pa izbirata bande?

DUNJA: Predvsem mora imeti nek potencial. Ko si tako dolgo v tej sceni, je to takoj razvidno. In sicer, kako band dojema in predstavlja samega sebe, kakšno muziko igrajo, koliko truda je vloženega in podobno. Ni pomembno, ali je to znan band ali ne. Važno je, da resno misli s tem, kar ustvarja.

JASNA: Seveda kdaj vključiva zraven tudi kak domač »zajebantski projekt«. A to je bolj izjema.
 
DEJAN: Predvidevam, da delujeta samo v Ljubljani?

JASNA: Tako je. Izven Ljubljane sva delali samo na Balkanika Core festivalu, in sicer v Kranju in na Komnu. V Ljubljani pa samo v Gromki.
 
DEJAN: V sklopu našega cikla intervjujev smo že zdavnaj ugotovili, da v Ljubljani sploh ni malo organizatorjev. Kako močno ste med seboj povezani? Kako se usklajujete glede terminov in nastopajočih bandov?

DUNJA: Bolj kot z ljubljanskimi organizatorji se koordiniramo s tistimi iz cele Slovenije, ki organizirajo iste žanre kot midve. Nekako se poskusimo razporediti, si preposlati bande ali kaj prestaviti, čeprav je tega premalo. Pred lock-downom so bili koncerti dobesedno povsod in tisti, ki delamo punk koncerte na redni bazi, se slej ko prej prekrijemo. Midve poskušava čim bolj spremljati vse koncertne dogodke in se prilagajati. Kar se tiče organizatorjev v Gromki, ni nobenega problema. Z ekipo iz Jalle Jalle se tudi še nekako zmenimo.

Idealno bi bilo, če bi vsi, ki delamo koncerte v podobnih in enakih žanrih, spremljali drug drugega, ne bukirali na iste termine ipd., ampak to je očitno naivno, zdi se mi, da vsak organizator vidi samo svoj dogodek.

JASNA: Z določenimi organizatorji v Gromki si deliva podobno afiniteto do določenih izvajalcev in takrat prevlada pravilo, da ni važno, kdo organizira, saj smo »pod isto streho«. Kot je že omenila Dunja, večinoma koordinacija kar teče, tudi zato, ker sami ne delava toliko na kvantiteti koncertov in je že zato malo več manevrskega prostora. Bolj me kdaj zbodejo megalomanski ali mladi ambiciozni organizatorji, ki nimajo nobenega odnosa, ampak teh je na srečo zelo malo.

DEJAN: Se pravi, da je tudi HC oziroma pank poslušalstvo zelo zvesto in mobilno ter mu ni težko prevoziti teh nekaj več ali manj kilometrov do kluba, kjer igra njegov preljubi band?

JASNA: Ja, bo držalo, tako za koncerte po Sloveniji kot tudi v tujini. Z avtom v sosednje države ali z letalom, če je relacija daljša.

DUNJA: Če je to band iz tujine in veš, da je to po vsej verjetnosti edina šansa, da ga boš videl, greš kamor je treba, hehe.
 
DEJAN: Razumem torej pravilno, da se tudi kdaj zgodi, da dobita predloge za dogodke od drugih organizatorjev oziroma tudi njim kdaj posredujeta kakšen paket bandov?

DUNJA: Ja, seveda. Včasih je kakšne dogodke bolj smiselno združiti ali pa ponuditi drugemu.

JASNA: To je znotraj pank scene kar pogosta praksa.
 
DEJAN: Če lahko za trenutek odmislita sedanjo situacijo, kaj bi si želeli za prihodnji razvoj RAFAL-a?

DUNJA: Želim si predvsem, da bi še obstajal. V prvi vrsti je to seveda odvisno od naju, ampak zadnja leta postaja načelo D.I.Y. utopija.

JASNA: Ja, itak, da obstane. Morava odkljukati svoj »bucket list«, hehe.

DEJAN: Ko ga ravno spet omenjaš. Kako pa zgleda ta? Kateri bandi so na njemu?

JASNA: Raje ne, da ne sprožim kak jinx, hehe.
 
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne marata?

DUNJA: Jutranjega pospravljanja. Slabega obiska. Jamranja, da je vstopnina predraga, in žicanja za guest listo. Totalna bedarija, ker so najine vstopnine v 97 % primerov samo 5 evrov.

JASNA: Dostikrat sem na naših koncertih tudi hkrati izvedba, čisto iz praktičnih razlogov. Kdaj bi raje videla, da bi bil izvedba kdo drug. Sploh takrat, ko je večji dogodek in je veliko dela s samim potekom koncerta. Pa kdaj bi se rada podružila z obiskovalci koncerta in/ali člani banda, a je treba zaradi izvedbe skrbeti za druge stvari.

DEJAN: Kaj to pomeni »izvedba«? Kaj misliš s tem?

JASNA: Izvedbenik ali izvedbenica je oseba, ki je odgovorna za potek dogodka v klubu, neodvisno od organizatorja dogodka. Je oseba, ki prostor odklene, pred, med in po dogodku poskrbi, da delo vseh, se pravi organizatorja, tonca, varnostnikov itd. nemoteno poteka, da vse v prostoru štima in na koncu zaklene. Gre za cel kup malenkosti, ki jih ima večina za samoumevne, je delo, ki ga obiskovalci ne opazijo, in če je dobro opravljeno, ga tudi ne bodo.
 
DEJAN: Kaj vaju pa pri tem delu najbolj veseli?

DUNJA: Če je večer dober, da so zadovoljni bandi in obiskovalci, je to to. Niti ni treba, da je dvorana polna. Nekaj najboljših koncertov je bilo, ko je prišlo 10 ljudi, pa je bila atmosfera the best. Super je, ko vidiš, da se bandi z veseljem vračajo, ker jim je zakon prostor, folk, hrana in ker cenijo, da spijo v pravih posteljah, hehe.

JASNA: Pa zajtrki, po navadi se lahko šele takrat ob kavici v miru malo pomeniš z bandom, včasih pride do prav fine debate. To je tudi moment, ko presežeš nivo promotorstva in se vzpostavi domačnost. Na splošno naše koncerte dojemava tudi kot prostor druženja, super je, ko vidiš, da folk ostane tudi po koncertu in se ima fajn. Pa ko kdaj komu uresničiš željo, ko bukiraš band, ki si ga res želi videti.
 
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujeta, kar koli pogrešata?

DUNJA/JASNA: Ne.

DEJAN: Kaj vaju je pri tem delu najbolj presenetilo? Korona ne šteje! (hehe)

DUNJA: Na splošno me še vedno preseneča majhno število žensk v glasbeni in prireditveni sceni. Recimo novi bukerji skoraj vedno predvidevajo, da so stopili v kontakt z moškim. »Hey dude! Thanks dude!« Precej me je šokiralo recimo, ko smo delali japonske grinderje Unholy Grave in Takaho, vokalist in vodja banda do konca dogodka z mano ni spregovoril niti besede. Vsa dogovarjanja so potekala z njihovim francoskim voznikom, jaz sem si pač mislila, da je jezik ovira in nisem preveč razmišljala o tem. Po koncu večera sva le spregovorila in kasneje mi je voznik pojasnil, da si lahko štejem v veliko čast, da se je pogovarjal z mano kot z enakovredno, ker sem ženska. Japonska tradicionalna kultura je precej patriarhalna in očitno so ženske organizatorke nekaj nepredstavljivega ...

Presenetila me je ogromna rast buking agencij. Dandanes skoraj ne dobiš več banda, ki bi si sam organiziral turneje. In če je bilo v naši sceni prej skoraj pravilo, da si band sam organizira vse, je to zdaj bolj izjema. Govorim seveda bolj za tuje bande, Slovenci in Balkan se še držimo tega.

JASNA: Ja, ta »broing« je kar prisoten, ne samo v razmerju buker–promotor, tudi pri koncertni publiki, ožji ali širši, to kdaj občutiš, pa pri kakem domačem bandu. Znajo biti bolj kritični ali pa si v komunikaciji dovolijo veliko več, kot bi si pri moškemu promotorju.

Sicer pa presenečenje: negativno, a ni ravno vezano na najin cikel … Ko sem izvedela, da baje eni domači bandi nočejo igrati v Gromki, ker ni dobre osvetlitve na odru, hehe. Pozitivno pa, in tega je kar precej. Recimo, ko so prvič igrali pri nas Doom, sva morali zjutraj po enega člana na Brnik, kasneje pa po ostale na letališče v Trst. Ko smo prišli v Gromko, sva ugotovili, da dvorana ni bila najbolj pospravljena po žurki prejšnje noči in da ni dovolj pijače. Vmes, ko je band večerjal, sem šla v nabavo. Ko sem se vrnila nazaj, je band že čakal na vhodu, vse so pomagali zložiti ven iz avta, pa iz skladišča, potem pa pomagali pospravljati. Ko sem gledala kitarista, kako v rokah drži močo in pere tla na odru ... Ma, v tistem trenutku sem jih imela najraje, hehe.

DUNJA: Preseneča me, kadar slišim, da organizatorji banda ne plačajo. Naj gre za koncert, kjer je hud minus, ali pa za benefit dogodek. Ne predstavljam si, da bi band kadar koli prišel igrat zastonj. To je ena stvar, ki se je brezkompromisno drživa: band vedno dobi vsaj dogovorjeno vsoto, pa če zato trpi bančni račun, pač jebi ga. Tudi na benefit koncertih. Ker če organizator ne šteka ali pa mu je vseeno za vse stroške, ki spadajo k temu, da imaš lahko band in lahko nastopajočim, ki so mogoče dali zadnji denar, da so lahko prišli, v obraz reče, da »žal ni dovolj denarja«, je to totalna sramota.

JASNA: Pa primeri, ko se organizator z bandi dogovori le za kritje potnih stroškov, ker še ni prepričan, če bo lahko na koncu pokril vse stroške. Potem pa se izkaže, da je bil koncert dobro ali nadpovprečno obiskan, a organizator nima niti toliko občutka, da bi bandu pridodal še kak ekstra znesek k dogovorjenemu. Da igraš pred nabito polno dvorano, na koncu pa dobiš 20 ali 30 evrov, to res pusti slab priokus.
 
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nista želeli izpolniti?

DUNJA: Mislim, da ne. Oziroma, enkrat je prišlo do zapletov, ko je band zahteval zelo specifično prehrano brez omenjanja kakšnih zdravstvenih težav ipd. Ko sem preverila pri bukerju, mi je zatrdil, da naj se ne sekiramo, ker je to pač standardna postavka v riderju in da naj pripravimo, kar pač bomo. Pri večerji se je izkazalo, da ima en član hude alergije in da nič od pripravljene hrane ne more jesti. Tako sva šli v trgovino in kupili, kar je bilo v riderju.  

JASNA: Bandi, ki jih delava, so kar »prizemljeni«, nimajo nekih posebnih zahtev.
 
DEJAN: Katere pogoje pa morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo z RAFAL-om?

DUNJA: Kot prvo nama mora biti všeč. Potem mora biti vsaj približno v glasbeni in ideološki špuri, ki jo peljeva, honorar mora biti v mejah normale, in če ni, je fino, da razume, kam in pod kakšnimi pogoji pride igrat. Včasih pa vzameva tudi band, ki nama glasbeno ni blizu, ampak veva, da bo všeč publiki.

JASNA: Potem je pa tu še strateški faktor. Ko delava band zaradi obstoječih dobrih odnosov z njihovimi bukerji ali pa si želiva delati z določenim bukerjem in zato vzameva band, ko pride ponudba. Izjeme so pa vedno. Nisva izbirčni, razen takrat, ko sva, hehe.
 
DEJAN: Kaj bi priporočali mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

DUNJA: Prvo je, da naj bodo suvereni. Drugo pa, da ko kontaktirajo organizatorje za špil, naj imajo vsaj nekaj posnetega, četudi je slabe kakovosti. V današnji poplavi vsevrstnih bandov je to kar priporočljivo.  

JASNA: In naj ne komplicirajo preveč, ne rabijo vaditi 2 leti, da grejo prvič na oder. Prvi špil bo vedno nekaj čisto drugega kot vaje, napake bodo delali tudi, ko bodo že 10-ič na odru. Ampak itak bodo samo oni vedeli, če so kje zafušali. Publika tega ne bo opazila, če pa kdo slučajno bo, pa vam tega ne bo metal pod nos. Če pa bo, je pa pač beden, hehe.
 
DEJAN: Trenutno smo ponovno v »totalni« karanteni in omejeni na gibanje znotraj svoje občine. Kako trenutna situacija vpliva na vajino željo in zmožnosti bodočega delovanja na sceni?

DUNJA: Slabo, seveda. Vse stoji, tako kot povsod. Bomo videli, kaj bo.

JASNA: Mene vse bolj skrbi, ali bodo klubi to sploh preživeli. Seveda tisti, ki niso javni zavodi. Financiranim s strani mesta ne bo hudega. Če jih že korona finančno ne pokoplje, jih bodo pa vsi ukrepi in navodila, kaj mora biti zagotovljeno, da sploh lahko izvedeš koncert. To bo smrt za mala prizorišča in za tiste, ki nimajo letnih vrtov ali teras. Lahko se zgodi, da bodo bandi, a ne bo odrov, na katerih bi lahko igrali.
 
DEJAN: Kakršni koli plani glede organiziranja koncertov so v tem trenutku povsem brezpredmetni. Zato me zanima, katere bande sta bili primorani v teh mesecih odpovedati oziroma prestaviti na kasneje?

DUNJA: Ponavadi imava zasedenih 4 ali 5 mesecev vnaprej. Dva dogodka imava prestavljena na poletje oziroma jesen 2021, eden pa je še vedno v planu za marec.

JASNA: Mislim, da marec lahko kar prečrtava. Oktobra sva imeli v planu koncert Agrimonie in Swordwielder iz Švedske, ki je zdaj prestavljen na boljše dni. Poleti naj bi delale en band iz Brazilije in en iz ZDA, bomo videli, če bodo sploh lahko prišli v Evropo. Ostalo stoji, težko se je dogovarjati kar koli vnaprej. Sva pa v avgustu in septembru uspele narediti dva koncerta kar na dvorišču pred Gromko, in sicer Đornata, HakAttak in Pakt, in oboje je izpadlo odlično. Se mi zdi, da je folk pogrešal to muziko, pa da so lahko spet bili vsi na kupu in se podružili.
 
DEJAN: Povsem slučajno sem na Facebooku zasledil, da si Jasna avtorica knjige. Bi želela o tej kaj povedati? Ima kakšno zvezo z glasbeno sceno ali glasbo na sploh?

JASNA: Knjiga je izšla pri založbi Sophia in nosi naslov V vrtincu Subkultur, ukvarja pa se predvsem s teorijo subkultur, od nastanka do danes. Je študijsko usmerjena. Sicer kot primere navajam različne subkulturne oblike in njihove žanre, a marsikdo, ki jo je začel brati, je bil razočaran, ker je pričakoval veliko anekdot in zgodb. Je pa baje na spisku obveznega čtiva na FDV in FSD – vsaj bila je – in to me veseli. Niti ne toliko, ker sem avtorica, ampak predvsem za to, da se znotraj študijskega načrta ohranja seznanjanje in proučevanje tega (mladinskega) družbeno-kulturnega pojava. To je bil tudi razlog, zakaj sem jo sploh napisala.

DEJAN: Čestitke za takšen uspeh.
 
DEJAN: Kako si sicer v zdajšnjem času oblikujeta svoj službeni in zasebni dan? Konec koncev nekega primanjkljaja časa trenutno ne bi smelo biti …

DUNJA: Moj dan je super rutinski, prestavljam se med domom in službo.

JASNA: Delam od doma, tako da se prestavljam iz pižame v trenirko. Kak dan tudi to ne, hehe. V povprečju se enkrat na teden odpravim do Gromke, vedno je kaka malenkost za urediti. Ali pa so kaki metelkovski sestanki. Pa še dobro, da ima Dan dva banda, včasih grem na vaje, da malo kompenziram »žive koncerte«.

DEJAN: Kateri band je to? Bi bil zanimiv za naše bralce?

JASNA: To sta Đornata in Natt. Prvi band trenutno ne vadi, ker prehod med občinami ni mogoč.
 
DEJAN: Bi želeli še kar koli dodati? Sem kaj izpustil?

DUNJA: Pa res bi želeli na nekaj opozoriti, ko imava ravno možnost. Leta 2016 sva posneli dokumentarec Odpadki druge generacije – po stopinjah nekega punka. Trailer in film najdete na portalu YouTube, sicer pa govori film o sceni crusta, anarcho punka in hardcora v obdobju med leti 1999 in 2005, nagrajen pa je bil s Hrupnim mačkom za najboljši glasbeni dokumentarec na Grossmanovem festivalu 2016.

DEJAN: Uf, čestitke in poklon še za tale prispevek k slovenski glasbeni sceni.

SORODNE VSEBINE:
17. 12. 2014Deicide / Svart Crown / Sawthis / Galerija
10. 3. 2020Turia / Iffernet / Reportaže
10. 11. 2019Conan / Un / Sixes / Galerija
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
26. 4. 2021
ODPOVEDANO! Wolfheart, Mors Principium Est, BRHG, Atlas
Orto Bar, Ljubljana
29. 4. 2021
SWR Barroselas Metalfest 23
Barroselas, Portugalska
30. 4. 2021
Netherlands Deathfest 2021
Eindhoven, Nizozemska
30. 4. 2021
ODPOVEDANO! A Cure for Happiness Open Air Festival 2021
Pruh, Svečina
13. 5. 2021
Dark Troll Festival 2020
Grad Bornstedt, Bornstedt, Nemčija
22. 5. 2021
Vienna Metal Meeting 2021
Arena, Dunaj, Avstrija