INTERVJUJI

26. 6. 2020

Snovalci slovenske metal scene: Aris Demirovič

Sprašševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: ARIS

Ime intervjuvanca: Aris Demirovič
Ime organizacije/društva: Stoner Boner/Mater Tenebrarum
Lokacija delovanja: Koper in še kje
Glasbena zvrst/žanr: stoner
Kontaktna e-pošta: booking@matertenebrarum.org
Facebook: https://www.facebook.com/stonerbonerkp/
Član banda: Omega Sun

 

DEJAN: Kdaj in kako si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?

ARIS: Če me spomin ne vara, sem se začel ukvarjati s tako imenovano organizacijo koncertov leta 2001 v koprskem MKC-ju, se pravi v takratnem Mladinskem in kulturnem centru. Mogoče pa je bilo leta 2002, vsekakor pa sem svoj prvi koncert z bandom odigral leta 2001 v taistem klubu, kar je bil najverjetneje nek sprožilec za vse ostalo, med drugim za organizacijo koncertov. Težko odgovorim, ali je to bilo načrtno ali ne. Mislim, da sem bil od zmeraj »scenster«, kar bi pomenilo, da me je poleg poslušanja ali ustvarjanja glasbe zelo privlačila kultura DIY. Druženje in mreženje z ljudmi, ki so vpeti v subkulture na tak ali drugačen način. Ustvarjanje lastnih posnetkov s tistim, kar je na voljo, in sicer od opreme, kreiranje platnic, letakov, dizajnov za majice, fotografiranje, izdajanje lastnega fan- in webzina ter nazadnje preko teh procesov spoznavanje ljudi, ki imajo podoben pogled na življenje in ustvarjanje umetnosti. Nekako se mi zdi, da je to nekaj, kar se razvije čisto spontano na podlagi interesov, ki jih gojiš. Seveda se to dosti težje udejanji, če živiš v kraju, ki nima nobenega kluba oziroma prostora, ki bi ti to omogočal, ali če nimaš niti enega sovaščana, ki ga vsaj približno zanimajo iste stvari kot tebe. Upam si trditi, da imamo v Sloveniji to srečo, da je cela država dobesedno posuta z mladinskimi klubi, se pravi centri, zavodi in ostalimi na novo dodeljenimi »titulami«, kar pomeni, da ne glede na to, koliko so bili pogoji znotraj njih težki, je praktično vsak imel možnost se vključiti v enega ali več izmed procesov ustvarjanja v priljubljeni subkulturi, če je le bila želja dovolj močna.

DEJAN: Imaš prav. Strinjam se, da so v Sloveniji ustvarjeni dobri pogoji za vse, ki bi se želeli tako ali drugače udejstvovati in tudi morda nimajo začetnih kapacitet, ki bi jim to omogočale.

DEJAN: Kako pa se je vse skupaj nadaljevalo po tvojem prvem koncertu?

ARIS: Pa saj niti ne vem. V teh začetnih letih sem itak bil najstnik in je bilo prostega časa več kot dovolj. Vse skupaj je bilo zmeraj nekako prepleteno z igranjem v bandu. Torej, če nas je nek band povabil nastopati v Ljubljano, sem tudi jaz njih povabil v Koper in tako dalje. Mislim, da je to čisto običajen underground proces oziroma dajmo temu reči neke vrsta spontano mreženje. Kasneje, z nabranimi izkušnjami, sem se ali pa smo se lotili tudi malo zahtevnejših projektov, nenazadnje tudi organizacije turnej.

DEJAN: O turnejah bova danes še govorila. Najprej pa mi povej, kako to, da se nikoli nisi odločil za neko formalno obliko delovanja v okviru društva?

ARIS: Ker me odbijajo sektaštvo in politične motivacije pod pretvezo »skrbimo za kulturo«. Če sem še bolj iskren, nekako sem se vedno bal oziroma se zavedal, da če moja strast postane »organizacija« ali neke vrste služba, jo bom začutil kot breme in jo posledično opustil ali jo morebiti celo doživljal kot travmo, ki je posledica frustracij. Sem se pa skozi leta vsekakor večkrat spogledoval z idejo, da bi moja strast postala tudi vir mojega zaslužka. Glede na to, da se do danes to ni zgodilo, sklepam pri sebi, da očitno želja ni bila dovolj močna ali pa je konec koncev niti nisem sposoben uresničiti.
 
DEJAN: Kaj pa veš, nikoli ne reci nikoli. Pod katerim imenom pa si največkrat deloval v preteklosti? Za katere tematske večere si ti odgovoren?

ARIS: Zelo različno skozi leta. Nekatera sem verjetno tudi že pozabil. Kot sem že povedal, sem prve koncerte organiziral v MKC-ju, ki je bil takrat pod vodstvom Društva prijateljev zmernega napredka ali DPZN-ja. Takrat je veljala zahteva, da se na plakatu kot organizatorja poleg DPZN navede še formalni ali neformalni kolektiv, ki je bil za dogodek dejansko odgovoren. Mislim, da sem si za tistih nekaj prvih koncertov vsakič izmislil neko drugo ime. Iskreno ... pri 16 ali 17 letih nikakor nisem imel neke vizije za »brand« in me je zanimal samo koncert, ne pa tudi imidž organizacije. Takrat je šlo v večini za koncerte death in black metal bandov.

Sicer ne vem, kdaj točno, bilo je enkrat v začetku dvatisočih, je bilo na sceni še nekaj starejših akterjev, ki so se bližali 30. letu starosti in so nato kar naenkrat vsi zginili. Tako je prišel na »sceno« podmladek. Na primer Hardcore Koper, ki so redno organizirali hardcore koncerte tako domačih kot tujih izvajalcev, in Nemesis Booking, bandom najprijaznejša organizacija vseh časov na površju planeta Zemlje. Če se ne motim, sem se jaz takrat malo bolj zadrževal v izolskem MIC-u, kjer smo imeli z bandom vaje, in tudi tam kot neformalen kolektiv organizirali vsak vikend koncerte in projekcije. Kasneje sem začel za svoje tako imenovane »evente« uporabljati ime Mater Tenebrarum Booking, kot podaljšek že obstoječe založbe. Pod tem imenom so se zgodili koncerti v Kopru, Ljubljani, Novi Gorici in verjetno še kje v Sloveniji. Poleg samostojnih koncertov sem pod tem imenom organiziral tudi nekaj evropskih turnej za bande, kot so seveda Somrak, Corpus Christii, Ondskapt, The One, The Stone, Deathrow, Frostmoon Eclipse, Fides Inversa, Ater Era, Hell Militia, Morte Incandescente in tako dalje, da ne utrujam preveč.

Nazadnje sem prestopil v za nekatere precej drugačne vode in po večini organiziral koncerte stoner žanra, in sicer pod imenom Stoner Boner.

Mi je zbežalo iz glave, ampak sem se spomnil, da se lahko »pohvalim«, da sem tudi sodeloval pri organizaciji festivalov, kot so Metal Arrigoni, Metal Mania in Bunker Fest; v glavnem na področju bookiranja bandov.

DEJAN: Več kot očitno je, da si v tem času tudi sodeloval s številnimi različnimi ljudmi. Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero najpogosteje sodeluješ?

ARIS: Skozi leta se je nekako ohranila »sveta trojica« Jan, Vid in Aris. In kako to zgleda? Na primer Jan Klemše se odloči organizirati koncert njemu ljubega banda. Koncert je organiziran pod okriljem Nemesis Booking, kar pa ne pomeni, da Aris iz Stoner Boner ne bo pomagal in obratno. Če se Vid Gladović, ki je največkrat v vlogi tonskega tehnika, odloči, da bo povabil njemu 3 ljube bande v Koper, je samoumevno, da bova z Janom zraven za support. Povedati hočem, da kljub vsem tem nazivom nikoli nismo bili ne prijavljeni, ne uradno organizirani v neko skupino z nekim specifičnim imenom. Konec koncev ti naziv ali ime organizacije povesta, kdo se je dogovoril z bandi in za kakšen žanr gre. Upam si trditi, da to, kar nas skozi vsa ta leta druži, je močno prijateljstvo in neko iskreno veselje, strast do »scene«. Poleg že naštetih oseb so skozi leta in tudi danes priskočile na pomoč boljše polovice, razni prijatelji in sočlani banda ipd. Po mojem mnenju je to, da smo neformalni in nismo nikoli ustvarjali profita ali pa spremenili svojega sporadičnega delovanja v neko službo, omogočilo nemoteno in veselo delovanje, saj ni bilo nikoli vzrokov za spore okoli zaslužkov in zaslug.
 
DEJAN: Glede na vse opisano boš na naslednje vprašanje morda težje odgovoril, a mi vseeno povej, kakšna je tvoja vloga znotraj vaše ekipe?

ARIS: Kot že prej omenjeno, nimam neke specifično definirane vloge. Če se odločim za koncert jaz, bom pač osebno stopil v kontakt z bandom in se dogovoril glede pogojev, rezerviral termin in bom uradno »nosilec večera«. Pozanimal se bom pri ostalih, če imajo tisti dan čas, da mi pomagajo. V tem specifičnem primeru bi to bila moja vloga. Če pa organizira koncert nekdo drug in sem jaz zraven kot pomočnik, lahko to pomeni, da grem po hrano za bande, da pomagam nositi opremo ali pa da s pivom sedim v backstageu in nekomu, ki ga to niti malo ne zanima, razlagam svojo življenjsko filozofijo (hehe). Uzance organizacije koncertov so lahko zelo različne. Če organiziramo v prostoru, ki že ima svoje ozvočenje, oder in ostalo, je vse dosti lažje. Če pa organiziraš koncert, kjer osnovnih pogojev za sam nastop ni, je to en kup druge logistike, ki pride zraven in zahteva več energije in organizacijskih sposobnosti. Na podlagi tega se tudi vloge in številčnost znotraj neke ekipe spreminjajo.

DEJAN: Sam si že nekajkrat omenil, da si v preteklosti organiziral že tudi nekaj turnej. Mi lahko poveš kaj več o tem?

ARIS: Pač v želji po nastopanju onkraj meja naše države in v slogu undegrounda smo se s Somrak leta 2009 odločili, da gremo na skupno tedensko turnejo s portugalskimi Corpus Christii. V bistvu je to bila njihova ideja in so nas prosili, če bi kaj organizirali v regiji okoli naše države, se pravi v Avstriji, Italiji, Srbiji in na Hrvaškem, seveda pa so si tudi želeli koncerta v Sloveniji. Meni se je to zdelo super, ker sem sklepal, da bo dosti lažje prepričati organizatorje s takim paketom z že uveljavljenim bandom na sceni, kot pa da bi se sami ponujali. Razen z organiziranjem koncertov na domačih tleh predhodno s tem nisem imel nobenih izkušenj in sem se bookiranja turneje lotil, kot sem vedel in znal. To je bila čista improvizacija (hehe). Na koncu se je izkazalo, da mi nekako gre, in me je to motiviralo do te mere, da sem v prihodnosti s tem tudi nadaljeval. Turanje je zakon, ker ti omogoči, da osebno spoznaš sebi podobne akterje v sceni po svetu in posledično lažje in boljše deluješ.
 
DEJAN: Kaj pa tvoji bandi? Osebno te poznam kot kitarista pri Somrak in Omega Sun? Kaj se dogaja s tema dvema bandoma?

ARIS: Somrak mirujejo že nekaj let. Trije od štirih članov smo še vedno dobesedno vsakodnevno v stikih. Težko rečem, ali se bo kaj v prihodnosti s tem bandom še zgodilo. Ne izključujem možnosti, ni pa odvisno samo od mene. Pustimo času čas, še malo. Omega Sun pa v trenutni karantena situaciji tudi mirujejo do nadaljnjega. Upam, da se lahko kaj kmalu spet lotimo ustvarjanja in nastopanja, ker me za popizdit srbijo prsti. Je že več kot očitno čas za drugi album in bil bi zelo vesel, če nam uspe še letos.

DEJAN: Pa igraš še pri kakšnem?

ARIS: Ne, da bi jaz vedel. Upam, da se ne motim. Če pa te zanima, če imam kak anonimni projekt, potem ta to več ne bo, če ti odgovorim.

DEJAN: Res sem imel eno konkretno ime v mislih. In sicer, kaj se je zgodilo z Lament?

ARIS: Počivajo. To je bil trenutek navdiha, ki sem ga ovekovečil v obliki demo posnetka, in to je bilo to.
 
DEJAN: Vrniva se k organizaciji koncertov. Obstaja kakšna stvar, ki je pri tem delu ne maraš?

ARIS: Ne vem, kakšen mentalni proces imajo ostali organizatorji, ampak pri meni je ista mantra od vsega začetka: »To je blo zadnjič, nikoli več, kaj imam od tega?«

DEJAN: Razumem. Ko je naporno in ko je vsega preveč, tako da ne veš, kje se te drži glava. Misliš to stanje?

ARIS: Nekako tako ja. Verjetno je tudi stvar osebnega karakterja. Podobno kot kadar pred spanjem planiraš, kaj boš vse postoril naslednji dan, ko pa se noč prelevi v jutro, nočeš niti iz postelje, kaj šele, da bi se lotil nekih resnih projektov.
 
DEJAN: Kaj te pa pri tem najbolj veseli?

ARIS: Največje zadovoljstvo začutiš, ko band s koncertom ne razočara, ko je večina obiskovalcev navdušenih nad koncertom in se ti nekje pri predzadnjem komadu koncerta za trenutek zazdi, kot da si malo poboljšal svet. Ko pa kasneje ob 3h zjutraj stojiš na dežju z bandom, ki pijan že v šesto tlači opremo v kombi, se kaj hitro spomniš, da ti je žal, da si se rodil.

DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodeluješ, kar koli pogrešaš?

ARIS: Bolj kot da kaj pogrešam pri bandih zadnja leta dobesedno pogrešam bande v naši regiji. Me kar skrbi in se istočasno tudi zavedam, da je to duh časa in da kaj dosti ne morem spremeniti.

DEJAN: Podobno stanje vlada na Koroškem in Štajerskem, zato se zmeraj znova tolažim s tem, da je Slovenija mala in da ni težko priti do prestolnice na koncert. Po drugi strani pa so se metal koncerti že tudi razpasli po slovenskih vaseh kot gobe po dežju in se včasih ob koncih tedna že skoraj približajo dvomestnemu številu. Meniš, da je to še sploh dobro za sceno?

ARIS: Fora je, da ne rabimo koncertov, ampak bande in obiskovalce. Iskreno ne vem, kaj je dobro ali slabo za sceno, ker je to nekako vedno stvar osebne presoje oziroma popolnoma osebno subjektivno doživljanje in razumevanje dogajanja. Nekoč je bila glavnina nastopajočih in obiskovalcev stara v povprečju 20 let. Danes je po večini vse nad 30, kar mi da slutiti, da zanamcev v sceni ni in krožimo eni in isti zadnjih 20 let.

DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?

ARIS: Nič več. Res. Kar sem videl, spoznal, doživel ... V šovbiznisu je en kup resnično ekscentričnih ljudi. Tako da itak že vnaprej pričakuješ, da boš imel opravka z nekimi »pacienti«. Sploh v black metal vodah ... Spomnim se, ko sem imel 16 let in me je pred koncertom član slovenskega banda klical in spraševal, če bom lahko mogoče kaj trave zrihtal. Ne vem, zakaj, ampak takrat sem bil očitno izredno naiven in nedolžen ali ne vem kaj, ker se mi je ta prošnja zdela ekstremna. Češ, po telefonu me en iz banda nagovarja, da naj zrihtam drogo. Nekaj let kasneje se znajdem v kombiju, ki drvi iz Srbije v Bolgarijo s Portugalcem, ki dobesedno umira, ker se je zastrupil s »fake speedom« in mu v neki srbski vukojebini zdravnik ni hotel pomagati, zato smo morali pravočasno priti do Sofije, da ga peljemo v bolnico, preden umre. Material za Netflix serijo.

DEJAN: Uf, takšnega odgovora pa zdaj resnično nisem pričakoval (hehe).

DEJAN: Očitno si z leti dobil precej debelo kožo. Pa je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?

ARIS: Bi rekel, da bolj kot, da nisem hotel, nisem imel možnosti je izpolniti. Skratka, če mi pošlje band ali menedžer neko zahtevo, za katero vem, da ni izvedljiva, to vnaprej javim in se dogovorimo okoli tega. Verjetno so bile tu pa tam kakšne situacije, ko sam klub ni dovolil določenega dela performansa. Recimo bruhanje ognja, uporaba krvi ...

DEJAN: Glede na to, da ne deluješ kot društvo in poteka pri tebi vse povsem spontano in ljubiteljsko, nekih blaznih razvojnih ciljev menda nimaš. Pa vendarle bi me zanimalo, ali imaš v tej zvezi kakršne koli načrte za prihodnost? Poleg tega, da sploh lahko spet kmalu tudi sam obiščeš kakšen koncert.

ARIS: Kar se tiče organizacije koncertov, sem jaz popolnoma bipolaren. En teden se mi zdi, da je moje poslanstvo organizacija turnej ali da bi celo bil agent kakemu bandu, spet drugi teden se mi to zdi najbolj neumna možna ideja. Veliko lažje mi je, če me nekdo povabi k sodelovanju, ker potem nisem sam s svojimi mislimi in dvomi. V mislih imam na primer sodelovanje pri Bunker Festu v Izoli. Tam sem bil povabljen za vlogo bookerja in promoterja. To zame pomeni, da se ne ukvarjam z dovoljenji, občino, sponzorji itd. Mogoče je po svoje moja težava ta, da se aktivno ukvarjam tudi z bandom in sem potem razpet v različne vloge in kakšenkrat ne vem točno, kaj je moja vloga.

DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda kakšen band, ki bi ga rad predstavil svoji publiki?

ARIS: Negative Plane, Mars Red Sky in Fu Manchu. Fu Manchu poznajo vsi, ampak bi mi bilo v neizmerno osebno zadovoljstvo, čisto za svoj fetiš, da bi imel kar koli zraven pri njihovem koncertu v Sloveniji. Bodisi kot organizator, predskupina ali pa čistilec njihovih čevljev (hehe).

DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?

ARIS: Kaj pa vem. Klasičen odgovor v smislu, da naj delajo tisto, kar jih res veseli in v kar verjamejo. Nekih pravil po mojem ni. Če je nek band dovolj karizmatičen in konec koncev tudi zabaven na odru, četudi nima blage veze o glasbi, je lahko še vedno uspešen. Po mojem ni neke univerzalne formule. Če so vsi člani banda na odru dolgočasni in silno grdi, lahko še vedno očarajo publiko s svojim tehničnim obvladovanjem inštrumentov in delajo na tem. To je na tehnično dovršenih nastopih. Nekako se mi zdi, da je mogoče na začetku najboljše imeti serijo slabih koncertov in se sploh spoznati z odrom. Kot ko voziš bicikel s pomožnimi koleščki in ko se dovolj dobro spoznaš z ravnotežjem, jih lahko počasi odstraniš.

DEJAN: Katere pogoje pa morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo s tabo?

ARIS: Najboljši pogoj je, da mi ne težijo po telefonu, mailu in Facebooku. Garantirano najboljši recept. Drugače pa veliko bandov tudi danes še vedno ne razume, da si lahko koncert dejansko sami organizirajo in mogoče na koncu tako tudi bolj profitirajo. Nisem nikoli razumel te mentalitete »zrihtaj mi«. Ko meni nihče ni zrihtal, sem šel pač sam v akcijo in se je tako počasi vse razvilo. Mislim, da je tudi marsikdo skozi leta mislil, da sem v dotičnih klubih zaposlen ali nekaj temu podobnega, in tako so pričakovali od mene, da sem jim dolžan organizirati koncert. Obstajajo posamezniki, ki se te lotijo masirati, in ko jim ne ugodiš, ker gre za tvoj prosti čas in tvoje osebno veselje do teh stvari, se užalijo in porabijo ne vem koliko časa in energije za zamere ali obtoževanja, medtem ko bi lahko porabili pol manj energije in časa, če bi sami stopili v kontakt s klubom, se dogovorili za termin in izpeljali koncert.

DEJAN: Dihurčka sta že začela s serijo koncertov na prostem, sicer pa so ti zaenkrat še bolj redki. Kdaj nadaljuješ s svojim programom in kateri dogodek bi želel posebej izpostaviti?

ARIS: Po pravici povedano nimam pojma o pojmu, kako se bo vse skupaj razvilo in če bo sploh kdaj tako, kot je bilo. Zato tudi nič ne planiram in težko kar koli napovem. Zase vem, da tudi če propadejo vse kulturne organizacije, ministrstva, društva, prostori itd. se bom še vedno ukvarjal z in navduševal nad glasbo. Razen do prijateljev in simpatizerjev v »sceni« nimam nobene čustvene vpletenosti ali navezanosti do teh prostorov in organizacij, ker smo si ustvarili zmeraj vse sami, in verjamem, da bo tako tudi v prihodnosti. Torej: ne se vprašat', koliko vam lahko da država, vprašajte se, če sploh znate naredit' riff.

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
8. 8. 2020
Morywa, Dickless Tracy
Letni vrt Gala hale, Metelkova, Ljubljana
10. 8. 2020
ODPOVEDANO! Gold, Rosalie Cunningham
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
12. 8. 2020
ODPOVEDANO! Summer Breeze Open Air 2020
Dinkelsbühl, Nemčija
14. 8. 2020
Trnovfest: Motörheadriders
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
19. 8. 2020
Trnovfest: Tomcat
Center Slovanskih Kultur France Prešeren, Ljubljana
28. 8. 2020
Breka Fest XIII
Srednja Bistrica, Črenšovci, Prekmurje